SOLČAVSKO

… vse najlepše poti peljejo na Solčavsko
in vse naše zgodovinske poti peljejo v Potočko zijalko …

To je vedel že pračlovek iz ledene dobe, ki je pred 30.000 leti uporabljal Potočko zijalko za svojo lovsko postojanko. Iz tega časa izvirajo najdbe, ki jih je leta 1928 v jami odkril raziskovalec prof. Srečko Brodar.

Ime Solčava je prvič zapisano leta 1268. Nekateri zgodovinski viri pričajo o tem, da segajo prve poselitve v novejšem obdobju že v čas konec prvega tisočletja. Če je bila predhodnica sedanje cerkve zgrajena okoli leta 1.050 (Kippert), potem upravičeno sklepamo, da sega naselitev Solčave vsaj v dobo slovenske kneginje Eme in njenega sina Viljema II. Najprej je bilo poseljeno območje Podolševe, na nadmorski višini 1.000 do 1.327 m, kjer se nahaja najvišje ležeča slovenska kmetija – Bukovnik.

V gornjegrajskem samostanskem urbarju, ki so ga vodili v letih 1426 do 1441, je v Solčavi evidentiranih 50 gospodarstev, ki so imela davčne obveznosti, v vsej svoji zgodovini pa Solčavani nikoli nismo bili tlačani.

Solčava je v preteklosti preživljala burno zgodovino. Med tridesetletno vojno (1618 do 1648) je bila zatočišče beguncem in pregnancem, gotovo pa tudi že med reformacijo in protireformacijo okoli leta 1600. Na dogajanje v Solčavi so močno vplivali tudi celjski grofje, ki so v Solčavi skrivali svoje zaklade ter tu pustili svoje potomce.

Solčava je postala samostojna občina s prvimi občinskimi volitvami 6. septembra 1850. Na prvih volitvah je bil imenovan župan Franc Naveršnik, p.d. Rope.

Zgodovinsko pomembna je tudi vojaška zasedba Solčave, imenovana BOJAZEN, ki se je zgodila leto dni po ustanovitvi samostojne občine. Vojaška služba je v tistih časih trajala celih štirinajst let, fantje pa so se v izogib obveznosti pogosto skrivali na Solčavskem. Domačini so se skupaj z ubežniki upirali tedanji oblasti. Zato so z desetdnevno vojaško zasedbo Solčave oblasti v Gradcu zatrle t.i. »uporniško, roparsko gnezdo«.

Do leta 1894 je bilo Solčavsko upravno, gospodarsko in kulturno povezano s sosednjo Koroško, saj je bil ozek prehod pri Igli naravna ovira za dostop iz smeri Luč. Tega leta so domačini pričeli z gradnjo ceste, ki jih je povezala s Savinjsko dolino.

Prva svetovna vojna je kruto zarezala v zgodovino Solčave, saj je v njej padlo veliko solčavskih fantov in očetov. Še hujše posledice pa je pustila druga svetovna vojna, ko je nemški okupator oktobra 1944 požgal vas Solčavo in skoraj vse okoliške domačije, prebivalce pa pregnal z njihovih domov v izgnanstvo.

Po letu 1945 si vse generacije prizadevamo za uspešnen razvoj te male gorske vasice. K temu so najprej veliko pripomogla prizadevanja aktivistov v bivši Krajevni skupnosti Solčava, v zadnjih letih pa županov in svetnikov Občine Solčava.  Solčava v številkah, vir SURS